Projekt VR mesto je 3D prikaz mestnega obzidja, kakršno bi naj bilo v 15. stoletju. Kot primer je uporabljen edini ohranjeni stolp od petih iz severnega dela obzidja. Čeligijev stolp je bil sprva poimenovan Črni ali Smodniški stolp in je bil pomemben del takratnega obrambnega sistema. 3D model je posnetek obstoječega stolpa, kateremu so dodani elementi, predvsem leseni, ki se niso ohranili, so pa bili značilni za takratne obrambne sisteme.

Jan Sterniša (SI), rojen 1986 v Mariboru, je diplomiral na višji strokovni šoli Academia kot inženir medijske produkcije. Ukvarja se s 3D oziroma prostorskim oblikovanjem in animacijo. Do sedaj je sodeloval na razstavi Prodajalna robotov v Kulturnem Inkubatorju kot 3D animator, vodil pa je tudi delavnico Modding Half-Life 2, kjer je udeležence učil modificirati računalniške igre. Kot 3D oblikovalec sodeluje pri izvedbi projekta Kibernetično gledališče, pri produkciji projekta kiparja Zorana Srdića Janežiča Corpus Indeterminata 3D (2013) in pri projektu Koncert za 3D tiskalnika (2013).

Gregor Rojko (SI), rojen 1980, že več let deluje na različnih grafično oblikovalskih spletnih ter kulturnih področjih. Ukvarja se z grafičnim oblikovanjem vseh vrst tiskovin ter pripravo za tisk (revije, knjige, plakati, letaki, razni oglasi, celostne grafične podobe, giganti). V sodelovanju z Mladinskim kulturnim centrom Maribor, Kulturnim Inkubatorjem in z Jožetom Slačkom je sodeloval pri različnih delavnicah in predstavitvah 3D tiskanja. Za MFRU 2014 je v sodelovanju s Kristijanom Robičem izdelal spletno stran festivala. Na področju računalništva montira video, obdeluje fotografije, izdeluje digitalne grafične podobe in je vsestranski informatik.

Jože Slaček (SI), rojen 1965, živi in dela v Mariboru kot kordinator programov, animator in mentor. Je ustvarjalec na področju videa, animacije, multimedije. Z videom kot ustvarjalnostjo se redno ukvarja od leta 1989, ko realizira svoj prvi video spot in v galeriji Media Nox izvaja niz projekcij slovenskih in tujih video umetnikov. V začetku devetdesetih se začne posvečati računalniški umetnosti. Je eden od iniciatorjev prvega mednarodnega festivala računalniških umetnosti – MFRU v Mariboru leta 1995. Sodeluje pri nastajanju hiperfilma mfru in izgradnji arhiva festivala računalniških umetnosti. Organizacijsko in avtorsko sodeluje pri izvedbi VR projektov.

— 3D generirano delo v realnem času

Produkcija: Ultramono, 2015

Univerzalni Objekti: Vrt je surealistični digitalni vrt napolnjen z avatarji, ki izvajajo svoje rituale. To je 3D delo, ki je zgrajeno v okolju za kreiranje video iger, zato se generira v realnem času, obiskovalcem pa omogoča sprehod po prostoru in raziskovanje okolice iz perspektive prve osebe. Obiskovalec je vabljen k uživanju in razkrivanju skritih zvokov, vogalov in modifikacij teles avatarjev v tem nenavadnem vrtu.

Okolja iz serije Univerzalni objekti ustvarjajo ne-narativne situacije; vibrirajoča in živa okolja, napolnjena z različnimi objekti in elementi, ki spreminjajo situacije v organizem. 3D objekti so kot suspendirani automatoni, ki se vedejo ritualno. Ustvarjajo območja pulzirajoče igre, ki ne transcendira v nekaj drugega, ampak ostaja v stanju ne-narativne neskončnosti.

Kot dinamični spomeniki sodobnega časa, v katerem se predstavljamo skozi digitalne performativne artefakte – avatarje, tudi ta serija del prevzema univerzalne elemente, ki so doma v generičnih okoljih in v njih prisotnih avatarjih, in te prevaja v dinamične, monumentalne, a ob enem fragmentirane delce digitalnih informacij, ki lebdijo skozi neskončen virtualni prostor. Grajenje lastnih dvojnikov – avatarjev aludira na kulturne prakse, ki posegajo v telo in ga spreminjajo, to so na primer maskirne tehnike in postopki, načini oblačenja, prostetika, vse pa rezultirajo v spremenjenem načinu vedenja. Avatarji so simptomatični, resnični, prisotni, a ob enem tudi odsotni v eteričnem bivanju. Z občutkom pomembnosti kot ga je zaznati v stiku s klasičnimi, monumentalnimi skulpturami se širijo v prostoru a sočasno vlečejo tudi nazaj h koreninam lastne, surove, generirane digitalne stvarnosti.

3D objekti so dinamični, transformativni objekti, ki nudijo možnost neskončnih perfomativnih akcij. V kateremkoli trenutku se lahko preoblikujejo in vedejo algoritmično – oglašujejo številčnost obiska strani, reklamirajo, zapeljujejo itd. Avatarji so naši lastni digitalizirani duhovi in fetiši.

Posamezne enote del so proizvod ukrivljanja podatkov. V ta postopek sodi konvertiranje datotek v različne formate, njihovo odpiranje in izvažanje iz enih računalniških programov v druge, manipuliranje surovih podatkov in ponovno shranjevanje nazaj v izvorne formate. Del tovrstnega procesiranja je tudi element presenečenja, to je hrup, ki nastaja v omenjenih postopkih in ki privede do nepričakovanih rezultatov.

Tatjana Tanja Vujinović Kušej v svojih delih, kjer raziskuje kulturo igre, poetičnost hrupa in antropomorfnost, uporablja računalniške aplikacije, prilagojeno elektroniko in objekte. Raziskovanje kulture igre omogoča alternativno, fenomenološko doživljanje del skozi njihove senzorialne aspekte in emocionalni vpliv. V njenih delih se hrup pojavlja kot agent srečnih naključij, ker omogoča nova odkrtja. Njena dela so navdahnjena tudi z odnosom med hrupom in signalom kot ju dojema teorija informacij.

Od leta 1997 so bila njena zvočno-vizualna dela, digitalni printi in instalacije razstavljani v številnih galerijah in muzejih, kot so Muzej sodobne umetnosti v Strasbourgu, Kunst Palast Muzej v Düsseldorfu, Muzej sodobne umetnosti v Denverju, Kunsthaus v Meranu, Mednarodni forum Medienturm v Gradcu, galerija Cornerhouse v Manchestru, Muzej sodobne umetnosti v Istanbulu, MMC Kibla v Mariboru, Galerija Kapelica v Ljubljani. Njena dela so bila predstavljena na festivalih, kot so ISEA2009, 15. Internacionalni simpozij elektronske umetnosti, Ars Electronica v Linzu, Kinetica Art Fair v Londonu, Spor Festival v Arhusu, Zeppelin Festival umetnosti zvoka v Barceloni, FILE – Electronic Language International Festival v Sao Paolu in FILE RIO v Rio de Janeiru in drugih. Svoja dela je predstavila tudi v okviru dogodkov, kot so Madrid Abierto v Madridu, Euroscreen21 na različnih lokacijah, Kontinentalni zajtrk v Mariboru in Nuit Blanche v Parizu. Svoja spletna dela je predstavila v okviru projekta Ctheory Multimedia NetNoise, Web Bienala Istanbul, projekta Helium Ballongmagasineta in NIFCA, ter v okviru Sinnlos WebArt segmenta.

Diplomirala je leta 1999 na Akademiji za likovno umetnost v Beogradu na oddelku za slikarstvo in bila gostujoči študent na Akademiji za umetnost v Düsseldorfu. Leta 2010 je tudi postala Doktorica znanosti s področja Filozofije in teorije vizualne kulture na Fakulteti za humanistične študije Koper.
Tanja Vujinović živi in dela v Ljubljani.

Website: http://www.ultramono.org

— video instalacija, 2015

Kontekst dela predstavljajo migracije ljudi z Balkana, natančneje iz kraja Bijelo Polje v Črni gori, od koder se je od začetka leta 2015 v Braunschweig v Nemčiji izselilo 4821 prebivalcev. Če primerjamo število prebivalcev v Bijelem Polju, ki je leta 2011 znašalo 46051 prebivalcev, leta 1991 pa približno 57000, vidimo, da so migracije s tega področja postale konstanta. Opazimo lahko, da je v tem dvajset let trajajočem obdobju število prebivalstva upadlo za 19 odstotkov. Lansko leto se od preteklih dvajsetih bistveno razlikuje, saj so se migracije povečale kar za 10 odstotkov v prvih devetih mesecih leta. Revščina, družbeni standard, lakota in razočaranje so glavni razlogi, ki jih izpostavljajo migranti. Vsak konec tedna se novim življenjskim dogodivščinam naproti odpravljajo celi avtobusi mojih sosedov.

Opazil sem njihovo žalost, razočaranje in nostalgijo, a tudi vdano in mirno sprejemanje situacije in trdno odločenost, da odidejo. Odsev teh čustvenih, ganljivih trenutkov lahko razberemo iz njihovih oči, ki tako postanejo močan medij komunikacije. S pomočjo fotografij in video materiala instalacija BW 4821 preučuje čustva in občutke ljudi z opazovanjem njihovih pogledov. Na ta način nas vizualna komunikacija nagovarja neposredno, brez kakršnekoli potrebe po dodatnih razlagah. Z opazovanjem človeškega organa vida lahko zaznamo tudi najgloblja človekova čustva in prav zato skuša delo izraziti pomembnost tega primarno človeškega načina »pogovarjanja«.

Abaz Dizdarević (r. 1978, Bijelo Polje, Črna gora) je od leta 2012 direktor javnega zavoda JU “Ratkovićeve večeri poezije”, podpredsednik združenja umetnikov Črne Gore ter član združenja umetnikov Bosne in Hercegovine in združenja umetnikov Sandžak. Od leta 2001 je samostojno razstavljal v Srbiji, na Hrvaškem, v Črni gori in Turčiji, sodeloval je na številnih skupinskih razstavah in kolonijah ter na umetniških simpozijih. Diplomiral in magistriral je na oddelku za slikarstvo na Fakulteti likovnih umetnosti Univerze Crna Gora. Več let je delal tudi kot urednik umetniškega programa Centra kulture Bijelo Polje.

— interaktivna kiparska in lutkovna razstava s pomočjo fizične in virtualne animacije, 2015

Programiranje in konstrukcija robota: Otto Urpelainen
Likovna zasnova lutk, animacije in scenografije: Zoran Srdić Janežič
Animacija z AR kodo in video: Jan Sterniša, Jože Slaček
3D print: Poti-poti

Produkcija: Zavod Gulag
Koprodukcija: MKC Maribor – Kulturni inkubator

Umetniški projekt Corporis Animati je del širše zgodbe Corpus Indeterminata, ki raziskuje uporabo sodobnih in tradicionalnih umetniških medijev v povezavi z novimi tehnologijami. Avtor v sodobni kiparski maniri uporablja vlitke živih živalskih in človeških teles, da bolj kot ekspresivno modelirano obliko poudari prisotnost ali odsotnost množičnega telesa. Trodimenzionalno matrico prašičjega telesa, spojeno s človeško glavo preko AR kode prikliče v fizični prostor gledalca in jo sopostavi fizični lutki. V prostoru bomo naleteli na številne virtualne multiple prašičkov s človeško glavo, ki so nastali na podlagi 3D skeniranja.

Razstava se ukvarja z razmerjem med vrednostjo in vrednoto: človeško telo je vrednota, živalsko pa ima vrednost. Prašič je za človeka lahko žival, hrana ali material za kip; človeško salo je bilo estetsko v umetnosti, odvečno v kozmetični industriji ter simbolno v razkazovanju bogastva. Nova izrazna sredstva omogočajo nove odnose med realnimi, virtualnimi telesi in roboti, hkrati pa s spajanjem človeškega in živalskega v telo hibrida vzpostavljajo nov neantropocentrični vrednostni sistem.

Zoran Srdić Janežič (r. 1974) je akademski kipar, vizualni umetnik in izdelovalec lutk, zaposlen v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Deluje na področju sodobne umetnosti: performans, kiparstvo, risba, grafika in artist book. V svojem delu s pomočjo humorja poudari nevralgične točke v našem vsakdanjem življenju in v globalnih trendih. Pogosto uporablja klasične kiparske materiale na netradicionalen način ali obratno (kipi iz prašičje maščobe) ter ustvarja z različnimi sodobnmi mediji: videom, animacijo, 3D printom, AR kodami, nanotehnologijo. Je avtor preko 20 samostojnih in številnih skupinskih razstav v Sloveniji in soustanovitelj Zavoda za sodobne umetnosti in kulture Gulag.

— interaktivna instalacija, 2014

Regratova lučka je interaktivna instalacija, ki gledalca popelje skozi čas, nazaj v njegovo otroštvo. V čas, ko smo brezskrbno tekali po travnikih in upihnili vsako regratovo lučko, ki nam je prišla pod roke. Instalacija deluje na intuitiven način, obiskovalec mora zgolj upihniti regratovo lučko. Od prave lučke se razlikuje le v tem, da se tu semena samodejno postavijo nazaj, saj gre za digitalno upodobitev lučke, ki se ponovno sestavi.

Jure Fingušt (r. 1989) je akademski kipar, ki le leta 2012 končal Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje Ljubljana, svoje izobraževanje pa nadaljuje na Universität für Künstlerische und Industrielle Gestaltung Linz. Septembra 2015 je razstavljal svojo interaktivno instalacijo Take your time na festivalu Ars Electronica Post – Post v Linzu, Avstrija. Od leta 2010 je razstavljal je na številnih skupinskih razstavah v Sloveniji in v tujini. Od leta 2009 razstavlja svoja dela kot javne postavitve in sodeluje na mednarodnih kiparskih simpozijih: Študentska Forma Viva ALUO 2009 v kamnolomu Lipica, Skultura 2001 leta 2009 in 2011 v Štandrežu, Italija, Forma V 2009 Sinja Gorica – Vrhnika, Slovenija.

— instalacija, 2014 – v nastajanju

Interaktivna, participatorna umetniška instalacija, preprostejša različica instalacije Phrontesterion spremlja možgansko valovanje udeležencev med preizkušanjem t. i. Dream Machine (sanjskega stroja), ki v njih sproža pojav migetanja oči (flickering) preko nevronskih povratnih informacij. Pojavi se zvočni vodič, glasovi se umikajo, v ospredje stopajo nove ideje. Hipnagoški in hipnopompični možganski valovi, ki pri tem nastanejo, so usmerjeni nazaj k udeležencu in pri tem spreminjajo sonifikacijo. Vsi zvočni učinki so sproženi in modificirani v realnem času s pomočjo možganskih valov udeleženca ter ob uporabi metode urejanja možganskih valov z zvokom (BWE), natančneje fotostimulacije na frekvenci 10Hz.
V odmaknjenem prostoru, zaprtih oči in počivajoč na obloženem zobozdravniškem stolu sodelujoči odplava nazaj tja, kjer je čas izginil – potopljen v sanjarjenje (reverie) ter ojačano teta valovanje.

Izum elektroencefalografa (EEG) za spremljanje možganskih valov in njegova kasnejša vsakodnevna uporaba v medicinski diagnostiki nam ponuja neobdelane, izmerljive podatke o možganih. Kombinacija spremljanja možganskih valov ter zgodnje uporabe stroboskopov na področju nevrofizioloških raziskav je imela za posledico stranske učinke – inducirane halucinacije ali t. i. »flicker« (migetanje, utripanje).

Teta možgansko valovanje povezujemo s stanjem sanjarjenja (reverie), ki ga surrealisti opisujejo kot idealno dovzetno, sproščeno in navdihujoče mentalno stanje. Med prvimi, ki so preizkusili sanjski stroj Dream machine – kreiral ga je umetnik Brion Gysin v Beat Hotelu Paris – je bil William Burroughs. Njuna raba tehnike razrezanja in različnih drugih nenavadnih (literarnih) tehnik je prav tako neposredno navdihnjena s to analogno tehnologijo.

Naprava ni primerna za ljudi s fotosenzitivno epilepsijo.

Hardver: gramofon, model sanjskega stroja Dream machine, IBVA EEG monitor in elektrodes, LED nanolead žarnica, slušalke
Softver : IBVA5 in Ableton

‘Those who have compared our life to a dream were right… We sleeping wake, and waking sleep.’ — Michel de Montaigne, Essays, 1580

> Fotografije z razstave v KIBLA PORTALU

Predavanje
Luciana Haill: Flicker: umetnost in nevroznanost
— petek, 9. 10. (11.00)

Digitalna umetnica Luciana Haill se kreativno ukvarja z nevrotehnologijami, digitalnimi mediji, performansi, zvokom in risbo. Kot najstnica je zbolela za virusnim meningitisom, zato se navdušuje nad raziskovanjem človeških možganov. Je prva študentka, ki je diplomirala iz interaktivne umetnosti pri prof. Royu Ascottu (1996). Od takrat ustvarja umetniške instalacije in izvaja performanse na mednarodnih prizoriščih, kot so: The Royal Institution, FACT, The Sage v Gatesheadu, Galerija iMal v Bruslju, CENART v Mexico Cityju in The Waag Society v Amsterdamu. Velja za pionirko na svojem umetniškem področju.

V zadnjem času se v svoji praksi posveča raziskovanju spanja in spanju podobnih stanj, še posebej pojavu lucidnih sanj (zavesti podobno stanje zavedanja v sanjah), na podlagi katerega je oblikovala serijo performansov in instalacij, ki se nanašajo na idejo »vidca« in jih lahko opišemo kot neke vrste sodobni surrealizem.

Njene instalacije so zasnovane kot senzorna okolja, ki udeležencem omogočajo dostop do novih načinov doživljanja in zaznavanja. Dela pogosto vključujejo nadzor možganskih valov sodelujočih v realnem času s pomočjo tehnik nevroznanosti, hipnoze in meditacije za nadzorovanje in ustvarjanje interaktivnih izkušenj z uporabo zvoka in videa. Haillova je tudi rezidenčna umetnica na Univerzi v Sussexu (smer informatika) v Združenem kraljestvu.

www.lucianahaill.co.uk

Čelada za možgansko stimulacijo v tkivo med nameščenima elektrodama pošilja sekvenčne pulze električnega toka. Cilj je spodbuditi živčni sistem. Sodeč po nekoliko zmedenih informacijah na internetu lahko ta poseg zdravi depresijo, okrepi učne sposobnosti in pripomore k boljši koncentraciji. Na žalost do sedaj še ni bilo kliničnih postopkov, ki bi potrdili ali ovrgli te teze. Vsekakor pa na poseg reagirata taktilni in vizualni sistem, pri čemer je učinek kar zadovoljiv.

Precejšnja zbirka nezanesljivih podatkov priča o primerih, kjer čelada za možgansko stimulacijo ob hkratnih terapevtskih praksah, kot so ljubkovanje plišastih igrač, nežna masaža ali zmerno uživanje alkoholnih pijač v socialnem okolju, stimulira v možganih vesele misli in zvabi nasmešek na usta. Ta naprava je bila prvotno izdelana kot [Koelse][1] terapevtski šotor na festivalu H2Ö leta 2015, Turku, Finska. (Koelse je umetniška skupina za eksperimentalno elektroniko)

Otto Urpelainen (FI) je razvijalec rešitev za energetske sisteme in trenutno sodeluje pri projektu umetnosti in inženiringa vinarstva ter destilacije pri kulturnem programu za izmenjavo v Ljubljani. Sodeloval je tudi pri številnih razstavah in predstavah, kot recimo pri instalacijah Časomerilcev (Timekeepers) in šamanskih obredov (Shamanistic sessions) po Evropi, vključno s Slovenijo.

— instalacija, 2015

Produkcija: KIBLA 2015

Dobrodošli v antropocen, geološko dobo industrijskih družb. V dobo, v kateri so se dogodile motnje v sistemu Zemlje na planetarni ravni. Klimatske spremembe, izguba biodiverzitete, onesnaženost morja, kopnega in zraka, izkoriščanje naravnih virov, močno osiromašenje zemeljskih tal zaznamujejo krizo planeta. Kriza planeta je kriza sistema.

Globalni kapitalistični ustroj sveta preprečuje človeškemu bitju, da bi deloval planetarno. Niti da bi se zoperstavil planetarni krizi, ki jo proizvaja z neizogibno potrošnjo, kajti zastaranje je vpisano v vsak izdelek. Motor globalizma so neobnovljivi energetski viri. Vsi povzročajo seizmična gibanja: izčrpavanje fosilnih goriv ustvarja prazen prostor v litosferi, akumulacijska jezera nanjo pritiskajo, nesreče v atomskih reaktorjih povzročajo tektonske premike.

Zemlja, sonoseizmični instrument omogoča vstop v planetarno perspektivo, v čutno in haptično razmerje med človekom in planetom. Izčrpavanje fosilnih goriv iz zemeljske skorje povzroča tektonske razpoke. V globus se zarisujejo seizmografske raze, ki se stopnjujejo s prisotnostjo in bližino človeškega bitja. Planet oddaja infrasonični zvok potresov, človeka potaplja v vseprisotno akustično območje brez razpoznavnega izvora. Človeško bitje je ujeto v dramo neskončnega kroženja kapitala v planetarni perspektivi.

Strokovni sodelavci: Mirjan Švagelj, Anil Podgornik, Blaž Berdnik

Saša Spačal je medijska umetnica, ki izhaja s področja humanistike in trenutno deluje na presečišču raziskovanja živih sistemov in medijske umetnosti. Njeno delo je osredotočeno na postčloveško okolje, kjer človeška bitja obstajajo in delujejo kot eden izmed elementov v ekosistemu in ne kot suveren. S tem se opušča kartezijanski sistem in sprejema dejstvo, da se je področje tehnologije razširilo ne samo od strojne do programske opreme, ampak tudi do mokre opreme, od koder posledično izvirajo hibridni pojavi mehanske, digitalne in organske logike delovanja. Njena dela so bila predstavljena na različnih razstavah in prizoriščih, med njimi so Ars Electronica CyberArts Exhibition 2015, Avstrija; Muzeju sodobne umetnosti Vojvodina, Srbija; ThingWorld – Triennial of New Media Art 2014, Kitajska; Cynetart 2014, Nemčija; Soft Control: Tomorrow Festival, Srbija; Sonica, Slovenija; Galerija Močvara, Hrvaška; Kiblixu 2014, Slovenija; Galerija Kapelica, Slovenija; Galerija sodobne umetnosti Celje, Slovenija; MFRU – Kiblix 2013 – Maribor, Slovenija; Enter 6: Biopolis – Češka; Device_art 4.013 – Češka; Device_art 4.012. – Hrvaška. Za delo Myconnect so Saša Spačal, Mirjan Švagelj in Anil Podgornik prejeli Častno omembo na festivalu Ars Electronica Prix 2015.

Splet: www.agapea.si

Ida Hiršenfelder (1977) je kuratorka in kritičarka za intermedijsko umetnost, ki živi in dela v Ljubljani. Zgodovina medijev, arhivi in njihovo izginevanje ter medijska arheologija so njena izhodiščna raziskovalna področja. Sodeluje z +MSUM Muzejem za sodobno umetnost Metelkova pri projektih, ki so vezani na digitalne arhive in spletno predstavnost muzeja. Med leti 2007 in 2013 je bila arhivarka za projekt Postaja DIVA, Digitalni video arhiv pri Zavodu za sodobno umetnost SCCA Ljubljana. Od leta 2010 do 2014 je bila kuratorka pri Laboratoriju za znanost in umetnost, Ljudmila in je zagovornica in uporabnica prostega in odprtokodnega programja. Od leta 2011 je članica eksperimentalnega DIY hrupnega kolektiva Theremidi Orchestra, s katerim ustvarja DIY elektroniko in hrupne zvočne pokrajine. Z interrmedijsko umetnico Sašo Spačal sodeluje pri seriji sonoseizmičnih instalacij v produkciji Kible.

Splet: beepblip.org

… interaktiven – razvijajoč in spreminjajoč se živi sistem …

— interaktivna instalacija, 2010

MIMODEKje dinamična in interaktivna instalacija, ki temelji na principih delovanja živega sveta. Kakor vsi živi sistemi v naravi, tudi MIMODEK odseva lastno okolje. Je lokacijsko specifičen, oblikujejo ga edinstveni, s konkretno lokacijo povezani podatkovni viri ter vedenje obiskovalcev. Vsaka instalacija se razvije v edinstven virtualen »ekosistem«, ki je odsev same lokacije. MIMODEK poudarja krhko razmerje med človeškimi bitji in njihovim okoljem ter povezavo z drugimi živimi bitji, s katerimi si okolje delijo.

Splet: http://marura.wordpress.com/mimodek-2/

… umetnost dojemam kot čudovit način za odkrivanje odgovorov na mnoga vprašanja, ki me zanimajo. Verjamem, da so številna med njimi »univerzalna« vprašanja, ki zadevajo slehernega človeka. Umetnost je več kot zgolj raziskovalna metoda, je način komunikacije, ki omogoča, da te »odgovore« delimo z drugimi ljudmi. Umetnost mi omogoča, da združujem znanje iz različnih disciplin z lastnim intuitivnim in čustvenim pristopom …

Marie Polakova je umetnica, ki jo zlasti zanimajo sodelovalni projekti, kjer se različne discipline znanja prepletajo z intuitivnim zaznavanjem in raznovrstnimi umetniškimi pristopi. Trenutno živi v Linzu (Avstrija) na ladji Eleonore ter potuje naokrog z namenom raziskovati svet umetnosti in kulture na ladjah, rekah in morjih. Obožuje čolne, kar pa nikakor ne nasprotuje njenemu strastnemu zanimanju za kompleksne naravne sisteme. Razstavljala in nastopala je v Združenem kraljestvu, na Nizozemskem, Češkem, Finskem, v Avstriji, Španiji, Hrvaški, Franciji, Romuniji, Nemčiji in Italiji.

Jonathan Cremieux (r. 1983) – njegova dela se nahajajo na presečišču umetnosti, oblikovanja in tehnologije. V Franciji in na Škotskem je študiral računalništvo, na Finskem (MediaLab Helsinki) pa oblikovanje novih medijev. Njegov osnovni medij je softver, ki ga dojema kot neke vrste digitalno testo, s katerim lahko preoblikuje sicer abstraktne podatke in jih spremeni v otipljivo obliko neskončnih form. Neusahljiva radovednost ga žene k raziskovanju najrazličnejših terenov, kar ima za posledico raznovrstne in pogosto nenavadne projekte po Franciji, Finski in Španiji, prepletene s temami, kot so pop kultura (White Glove Tracking Project: On Fire!, 2008), urbanistično načrtovanje  (Connexity, 2010) ali virtualna biologija (Mimodek, v trajanju od 2010). Jonathan Cremieux trenutno živi in dela v Berlinu.

Splet: http://krem.io/

– naprava za transformiranje resničnosti, ready-made, 2012

Delo Take a Break se ukvarja z matrico vsakodnevnega, rutinskega življenja in njegovim najenostavnejšim hackom / crackom – spolnim užitkom. Običajen vsakdan predstavlja navaden, na prvi pogled povsem običajen pisarniški stol, ki pa se zlahka transformira v napravo za sprožanje spolne vzburjenosti. Take a Break obravnava spolno ugodje in zanos kot primarni sistem za »odlogiranje« iz običajne resničnosti. Stol je opremljen s skritimi pripomočki za potenciranje spolnega doživljaja; od standardnih vibratorjev in SM opreme do avdio-vizualnih možganskih stimulatorjev.

Martina Mezak je l. 2001 zaključila magisterij na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. Razstavljala in sodelovala je pri številnih skupinskih in samostojnih razstavah in na festivalih, med njimi Muzej sodobne umetnosti Seul, Koreja, ZKM / Hgb / Karlsruhe, Nemčija; Nacionalni muzej nastajajočih znanosti in inovacij Tokio, Japonska, Turbulence.org; Ars Electronica, Linz, Avstrija; ISEA, Dubai, ZAE. Martinino delo temelji na multidisciplinarnem raziskovanju na področjih umetnosti, tehnologije in kognicije. Pri tem preučuje človeško zaznavanje v odnosu do fenomenologije čutov in možnosti zaznavanja. Posebej jo zanima mejno področje med razumljivimi in nerazumljivimi izkušnjami ter kako lahko to vpliva na pojmovanje posameznikove resničnosti.

www.martinamezak.hr