krokodil riba
MKC LOGO
MFRU-KIBLIX 2015
KIBLA PORTAL, Valvasorjeva 40
Festival 7.−9. oktober
Razstava 7.−23. oktober
Odpiralni čas razstave
tor. − sob.: 16.00 do 20.00
Dino Karailo

Dino Karailo (ME): Ženski akt, Neenakost (Percepcija)

— instalacija, 2015

V konceptualnem smislu je delo strukturirano na več ravneh: odnos med zavestjo in nezavednim, dihotomija med moškim in ženskim principom, znak v odnosu do pomena. Gledalcu je najprej ponujena neposredna reprezentacija gonila sodobnega človeka in njegove energije. Ali je človek zmeraj občudoval žensko telo? Kaj je tisto, na čemer neumorno delajo ustvarjalci potrošniške družbe? Kaj se prodaja bolj kot namigovanje na seksualnost? Kaj pridobijo ženske, ko so izpostavljene »diskretnim« moškim pogledom? Pričujoče delo vse to ponuja na neposreden način; golo telo je na dosegu roke, in kar nas privlači, je povsem razkrito in vsem na očeh. Percepcija takšnega dela je toliko bolj zanimiva zaradi banalnosti in neposrednosti prikazanega. Prizora, ki ga opazujemo na najbolj neposreden način, nikoli ne izkusimo kot umetnost. Seksualnosti ne dojemamo kot površinski impulz samo takrat, kadar služi nekemu namenu, kadar je zavita v umetnost ob predpostavljenem višjem motivu. Zakaj? Zaradi našega načina percepcije in doživljanja sveta. To delo se želi dotakniti prav te teme. Ali bo srečanje z živim, golim ženskim telesom povzročilo nagonski, površinski seksualen odziv brez posebnega pomena, ali pa bo, zaradi konteksta, v katerega je postavljeno (uokvirjeno z LED lučmi in predstavljeno kot umetniško delo), zaznano na drugačen način? Takšne prizore tudi sicer radi opazujemo neposredno, na primer v slikarstvu, kjer jih doživljamo kot »lepoto« golote, medtem ko neposredno soočenje izzove občutek banalnosti. Pri tem se nikoli ne vprašamo, kaj nam skuša tak prizor povedati in na kakšen način nam pripoveduje zgodbo o nas samih. Sam prizor torej ni več problem, problem je v doživljanju prizora. Zato je bil moj namen ponuditi čist, pravzaprav banalen prizor, kot razstavljeno umetnost. Pri percepciji tega umetniškega dela naj bi se žensko dojemanje razlikovalo od moškega, kar je tudi eden izmed njegovih motivov. Ali bodo ženske v njem našle še eno potrditev svoje manjvrednosti in ali bodo moški v njem našli še eno potrditev svoje večvrednosti?

Ženski akt

Pri tem delu naj bi bila pozornost opazovalca usmerjena na določen del ženskega telesa, po jasni analogiji v slikarstvu skozi zgodovino (Amadeo Modigliani, Gustav Courbet itd.), kjer se akt v glavnem pojavlja kot zelo iskan in pogost motiv. Delu je tako dodana zanimiva rdeča nit »uglajenega mačizma«; način uporabe ženskega telesa ter »podoba« in prizor v širšem smislu in kot takšna skozi stoletja. Ali si podoba, ki pušča luknjo v človekovem umu, zasluži svoje mesto v umetnosti?

Neenakost

Delo provocira tudi z velikokrat uporabljeno, pogosto na kvazi-feminističen način, zgodbo o neenakosti spolov. To potrjujejo dela umetnikov skozi stoletja, čeprav je jasno prisotno še danes v obliki eksplicitne uporabe ženskega telesa in seksualnosti nasploh. Ne glede na to, koliko prizorov, filmov in fotografij je dostopnih, so vedno zanimive in jih nikoli ni dovolj. Delo bi nemara utegnilo izzvati določene feministične reakcije, a zamišljeno je v smeri razkrivanja neenakosti in kot oblika kritike, ki gledalcu prikazuje neposredno, surovo podobo nečesa, čemur je ves čas izpostavljen.

Dino Karailo, rojen v Beogradu 1977, je diplomiral iz slikarstva na Fakulteti za likovno umetnost v Cetinju l. 1999. Istega leta je tam nadaljeval s podiplomskim študijem ter kasneje (2000–2004) na isti fakulteti poučeval kot asistent. Magisterij je končal l. 2004. Aktivno se udejstvuje na področjih multimedije, digitalne umetnosti in novih umetniških praks, zanimajo pa ga tudi oblikovanje, gibljiva grafika in animacije. Trenutno piše doktorat na Akademiji za likovno umetnost v Beogradu in je predavatelj na Fakulteti za vizualne umetnosti v Podgorici. L. 2012 je pridobil akademski naziv docenta za digitalne umetnosti. Od l. 2000 je član združenja likovnih umetnikov Črne Gore.